| |
Veligden, Praznik na ve~nosta
Golemiot Hristijanski praznik Veligden za mene od sekoga{ bil
praznik na kopne`ot i nade`ta. Kopne`ot za minatoto, za ona {to
ostanuva za sekoga{ nemenlivo vo se}avaweto i spomenite na menlivoto
vreme.
Kopne`ot za toplinata na crvenoto jajce {to mekata raka na majka mi
go trkala po moite detski obrazi peeij}i: “crveno, belo do godina
poveselo.” Kopne`ot za rapavata raka na dedo mi, so miris na sve`a
zemja i utrinska rosa od na{ata rascutena bav~a. Kopne`ot za
dlabokiot glas na tatkomi, {to me budi so zborovite “Hristos
Voskrese!”. Kopne`ot za Makedonija, {to so sebe po svetov tu| ja
nosam kako zrak od sjano sonce po zaveanite pateki na `ivotot.
Ovoj Veligden, poveke od sekoga{, so nade` gledam kon Makedonija,
kako zemja vo koja makedonskiot narod `ivee dostoinstveno, so site
svoi istoriski, nacionalni i kulturni vrednosti. So nade` gledam
kon Makedonija kako zenica vo okoto na Evropa. Onaa Evropa koja od
Makedonija ne smee da bara odreknuvawe od nejzinoto mnoguvekovno
samobitie.
Razmisluvam za vidovitite upatstva {to Britanskata patepiska,
Rebeka Vest gi dava vo nejzinata kultna kniga Crno Jagne Siv
Sokol, kade me|u drugoto veli, “Dlaboko vo svojata
du{a Evropa e Makedonija. Ako Evropjanite gi nemaat odlikite na
makedonskiot selanin, na{iot `ivot e izguben, i nie sme zelena muva
na fidanka trendafil, odkornat i frlen na buni{te.
Se
ona {to sme i {to go pravime ne zna~i ni{to. Se’ ona {to na{ite
predci bile i go pravele, ne zna~i ni{to, osven ako prirodno ne se
izedna~ime so selankite od Skopska Crna Gora i Bitola, ~ii {to prsti
nikoga{ ne gi zaboravaat urnecite {to gi napravila edna drevna
kultura kako simboli za ona {to go odkrila vo vrska so `ivotot i
smrta”.
Ovoj Veligden, koga prirodata povtorno o`ivuva, koga se topat
snegovite na [ara, Pirin, Belasica, Kajmak~alan i Gramos, koga se
zeleneat {umite i gorite, koga trevata raste po Makedonskite livadi
i poliwa, koga Makedonecot i Makedonkata so svoite vredni race go
sejat semeto na `ivotot vrz plodnata i sveta Makedonska zemja,
Makedonskiot narod, vploten vo pazuvite na svojata drevna
pravoslavna crkva, u{te edna{ }e ja podvrdi svojata vera vo pobedata
na `ivotot nad smrta, na nade`ta na beznade`ijeto, na pravdata nad
nepravdata, na verata nad bezverieto, na
qubovta
nad omrazata.
Ovoj Veligden neboto nad Makedonija {to so iljadi leta lee solzi na
so~uvstvo za Makedonsiot narod i {to navidum e ve~no i nemenlivo,
mo`e da se meni. Denes e obla~no, no utre }e bide svetlo i
son~evo. ]e duvne vetrot i ke gi odvee temnite oblaci. ]e gi
pretvori vo beli krilja na an|eli, }e go otvoti sonceto nad nas i }e
ne oblee so svetlina i toplinata na svoite zraci.
Za
nas Makedoncite, kade i da sme, na{ata vera vo Boga i vo nas samite
e kako yvezdite {to nikoga{ ne se menuvaat. Yvezdite, razleani po
nebesnite pateki od dare`livata raka na Gospoda, vo koi {to bile
vpereni o~ite na bezbrojni generacii na na{ite drevni predci, niz
site premre`ija i isku{enija na makedonskata tragi~na sudbina.
Neboto nad Makedonija {to nie Makedoncite go nosime vo na{eto
se}avawe na site ~etiri strani na zemjinata topka, ostanuva za nas
ve~no i nemenlivo, kako nem svedok za bezsmrtnata vera na eden
dreven i bibliski narod, koj od pamtivek trpelivo i dostoinstveno se
ka~uval, umiral i voskresnuval na raspetieto na `ivotot.
Narod koj {to go pobedil i kopjeto i strelata i me~ot i no`ot i
kur{umot na neprijatelot, gi pre`iveal mnogute naezdi, ~umi i
nema{tii no sekoga{ ostanal svoj na svoeto, dostoinstven i postojan
kako kapka rosa na dlankata na `ivotot.
Neboto nad Makedonija i godinava za Veligden }e go primi pri sebe,
kako i niz dve iljadi leta dosega, voskresnatiot Gospod, Isus
Hristos so zborovite: “Hristos Voskresna!”
izgovoreni od iljadnici i iljadnici usni na Makedonskiot narod
razsean niz meridianite na svetot.
Go
zavr{uvam ova moe Veligdensko razmisluvawe so mislata: “Se’ {to
Makedonija ra|a, se’ {to Makedonija dava e na{e, samo ako imame
vera vo nas samite i vo nea za{to, na krajot na krai{tata, na{a e
samo verata vo nas samite kako narod, kako Makedonci, kako del od
~ove~kiot rod. Na{a e samo qubovta kon Boga i Makedonija, od ~ii
{to pazuvi izleguvame i vo ~ii {to predeli povtorno se vra}ame po
bezkrajnite pateki na ve~nosta.
Hristos
Voskrese!
Nestor
Oginar
Wu Jork
|
|